Infinity

Naj spet podelim dogajanje zadnjega meseca :))) Pac ni slo prej in kr naenkrat je mesec naokol. V Novi Zelandiji sva stanovala v Waiora gardens, v casu mojega zadnjega pisanja. In izkazalo se je, da sva tam ostala do konca najinega casa na Novi Zelandiji. Naj opisem kako se je to nardilo. Imela sva se 10 dni in mogla sva jit v Auckland, ker je mogla Lucka spremenit datum karte za povratek na Havaje. Lucka mi je en dan predtem rekla: "Jst ne vem ce bi sla od tle." Oba sva se namrec pocutla kot doma. In reku sem ji, da bova vedla ce je namen da ostaneva, ko bova v Aucklandu. Ce se nama ne bo nic odprlo za naprej, bova pac prsla nazaj. In tocn to se je zgodil. V Aucklandu sva iskala hoste za naprej, probala sva tisoc in eno varianto in nikjer se ni nic odprlo. In oba sva cutla, da bi sla se nazaj. In to sva nardila.


Nc se nisem povedu o Maorih, o Whituju (Wh se prebere kot F), ki sva ga spoznala tam. Lucka je namrec cel cas svoje avanture po Novi Zelandiji zelela srecat Maore, tiste ta prave, ne za turiste :))) In Angela je poklicala Whituja, ki je lokalni duhovni vodja Maorov. In reku je, da lahko z Lucko prideva na srecanje, ki ga ma ob torkih, tako o zdravljenju in podobnem. Nad njim sva bla navdusena, vse kar je povedu je modro in polno humorja (ki je zame ena izmed pomembnih karakteristik mojstrov)... in reku je da ma obcutek, da bova prsla nazaj nekoc. Organizira srecanje staresin razlicnih celin, prvotnih prebivalcev, ljudi kot so Maori in Aborodzini, pa Ameriski Indijanci in podobno... Zacelo se je ko se je zbudu sredi noci in dobu v glavo, da Zemlja zeli biti ozdravljena, da se mormo ljudje spremenit, nase nacine kako smo do Zemlje in sami do sebe... To je blo seveda v Maorscini in ko je govoru to, v bistvu skoz, ko je govoru, sem cutu mravljince po vratu in hrbtu in povsod. Reku nama je, da nama mogoce ni jasno zakaj sva tam, njemu pa je. Vidi naju kot del tega srecanja, reku je da, ko greva po svetu morva ljudem povedat, da bo tam to srecanje... in da ni se nobenih evropejcev, ki bi prsli.


To je blo preden sva sla in spet nama je reku, da cuti, da se bova nekoc vrnla :))) in sva se nasledn dan. :))) Vesel sem da sva se, ker sva sla se na eno srecanje, prisla je cela skupina ljudi, ki cutjo, da so poklicani k organizaciji tega dogodka, zborovanja razlicnih kultur. Prslo je ful ljudi, okol 30 in na zacetku je vsak pac povedu mal o seb. In je blo noro dobr, vsak je delil kje je in kaj si mislu o zivljenju,... bla je ena sama modrost. Spet sem mel mravlince vecino casa. No v glavnem, govoril se je o temu srecanju, kaj in kako bi lahko zgledal... in zdi se kot da se taka mocna energija, cisti namen, zeli izrazit in ljudje z razlicnih koncev bodo prsl tja - po synchronicity principu seveda. Ob pravem casu na pravem mestu. Mogoce se vrneva se midva.


V teh 10 dneh, k sva jih se mela, sem bral knjigo od Basharja, ki je bitje iz neke nezemeljske civilizacije, ki ga kanalizira Daryl Anka iz Kalifornije - kokrkoli se to cudno slis. Njegovo sporocilo je preprosto. Smisel nasega zivljenja je sledit nasemu excitementu (beseda, ki nima prevoda v slovenscini, najblizje bi blo sledit svojemu navdusenju, svojim veseljem, stvarem, ob katerih ti zapoje srce, al pa kot recem jst: ko ti celice zavibrirajo :)))) To je energija, ki nam pove zakaj smo tle in sledit mors temu v vsakem trenutku. To ne pomen da ma vsak sam eno stvar, ki ga veseli, lahko jih je miljon. In kar je magicno je, da ceprav v dolocenmu trenutku sledis sam enmu, se ti vsi ostali povezejo v vecji sliki... po principu synchronicity :))) Svoj excitement spoznas po tem, da te nardi zivga, cutis ga, veselis se ga,... In vsi mamo to. Vcasih je pac potreben pogum, poiskat, sprejet, sledit, stopit v svoj excitement. In kako ves da je to to - ker se bodo pojavla nakljucja, odprle se ti bodo stvari, ki ti bodo pomagale na poti - ce bos le dovolj utrgan in predvsem! ce se bos mel zadost rad!, da bos ostal v tem, da temu sledis. Za vse, ki bi radi se kej slisal od Basharja, na google videos je ful dobr posnetek, vec kot ene ure njegovega kanaliziranja, pa na youtubu so kratki, 5minutni, vse vredno ogleda.


Iz Nove Zelandije sva se odpravla v Avstralijo. Bil je ze skrajni cas, ratval je hladno in prav pasal je pridet na Avstralsko sonce.


Sestra moje stare mame se je s svojim mozem in dvem hcerkama preselila v Avstralijo v 60 letih... in je se vedno ziva, pri 92 zgleda super.


Njeni hcerki sta se porocili tle in tko mam jst tle polno sorodnikov. Tko da sva prezivela par dni z druzino ene hcerke in par dni z druzino druge hcerke in se par dni v Sydneyu pri moji sestricni v keremkol kolenu to ze je. Pri prvem paru, Patricku in Mariji je blo zanimiv, nekak nismo lih resoniral, razmisljal na podobnih nivojih. Bli so sicer ful prjazni, naju vozil naokol in po dolgem casu sva bla klasicna turista.




Sli smo v Sydney, pa gledat drevesa evkaliptusa, na nekaksne kostrukcije, tko da se v bistvu sprehajas med vrhovi dreves. Lepo.



Kar ni slo skupi so njihova in najina prepricanja o svetu. Patrick je namrec preprican da je svet nevaren kraj, poln hudobnih ljudi, ki samo cakajo da ti neki slabga storijo. Clo reku je, da morva bit doma, ko bo tema :))))) Nisem mogu verjet. Nazadnje so mi to rekl kot 8 letnemu otroku... In nikakor ni mogu sprejet, da bova sla stopat.
Drug par Eric in Marta je bil blizje najinem razmisljanju, tko da smo se ful vec pogovarjal in smejal in vse. Peljala sta naju v Blue Mountains, pogledi tam so bli neverjetni. Globoki kanjoni in ti prides cist na rob in gledas dol.





Oba sta velika ljubitelja pticev... in z Lucko sva se naucila velik novga o vseh teh avstralskih vrstah. Ptici tle so glasni, velik bolj kot nasi in majo vse sorte razlicnih krikov, tko da mas ptice, ki so kot zvoncki, pa druge ki majo nekaksen histericen smeh pa vrane, ki se oglasajo kot dojencki. Svasta.


Iskal smo tud kenguruje, enga smo vidl kuj prvi dan na sprehodu, wallabi se mu rece in je nekje srednje visine, ta velki so namrec sivi kenguruji ki so 2 metra velki. No te smo vidl pol ta zadnji dan, smo se zjutri vstal in zapeljal do samostana, kjer Marta kuha in na obrobju gozda so bli ene trije. Cim so nas zagledal so odskakal, tko da na zalost nimam nobenih fotk.



Pol sva bla v Sydneyu par dni in kmalu sva si zelela ven iz mesta. Clovek se navad na mir, ki je na farmah. Ta mir ni samo v glasnosti, je predvsem v energiji in to zdej zacnem pogresat in mesta so mi skoz bolj cudna.
Tko sva se odpravla na sever, ob obali gor. Prvo mesto je blo Newcastle, kjer sva prek Couchsurfinga spala bri bobnarju zelo znanega avstralskega benda in njegovi punci, Benu in Lauri. Bil je vesel, da nisva poznala benda, ker ga je pomalem strah, da ne bi prek couchsurfinga k njemu hodil obozevalci :))) Hisa je bla ogromna, s pogledom na cudovito plazo


Oba sta bla res kul sogovornika, tko da smo se cist zaprical. Nekje sredi vecera govoriva o kengurujih in kako sva si jih zelela videt in Laura, potegne telefon in nekoga nekej prepricuje. Ko ji uspe, nama pove, da bova dozivela prijetno presenecenje. Njen kolega namrec dela v nekaksnem rezervoatu, in uspavat so mogl mamico nekega kenguruja in on skrbi zdej zanga. Ima ga v vreci, ki jo nosi na hrbtu in vsake stiri ure ga hrani. Prsu je za pol ure in mali kenguru je bil neverjeten. Zabaven, ko je poskakval naokol in pustu se je bozat. Ful lepo presenecenje indeed :)))


Nato sva sla k paru, druzini v bistvu, Grk, priseljenec izpred mnogih let in njegova zena plus 2 otroka. Pri njih sva hotla ostat en teden, wwoofat, se ucit o zeliscih s katerimi delata in tko. Pa sva po treh dneh dozivela nekaj zelo neprijetnega. Starejsa hcerka je avtisticna in verjameta, da bosta s strogo vzogojo jo spravla v nekak okvir, jo nardila "normalno". Nisva vedla, da stroga vzgoja vkljucuje tudi tepez in tretji dan jo je ob kosilu za cisto brezveznost peljal v sobo in namlatil. Bila sva v soku. Nisva mogla verjet in oba sva potem mogla jokat. Jst sploh nisem mogu govrt, cutu sem kot da se je vrnu delcek mene, ko je vcasih, ko sem bil se majhen, ati natepu naju z bratom. Ta delcek je bil prestrasen, osamljen in mogu je jokat. Tko da sem rabu cel popoldne, da sem prsu k seb. Nisem se mogu izrazit, Lucka je ubesedla vse kar sem mel v glavi, to je tepez ni dober niti potreben v nobenem!!!! primeru. Kar onadva ustvarjata iz svojega otroka je razceplejena osebnost in kar naenkrat mi je blo jasno, da smo na nek nacin vsi razcepljeni. Poskusla sva sprejet, imet socutje, zavedla sva se namrec, da ni najina stvar, na kasen nacin vzgajata in da karkoli receva ne bo spremenil situacije. Nisva pa mogla ostat tam, preprosto sva mogla it stran od tega.
Na poti naprej so naju ustavle poplave, cel predel par sto kilometrov je bla zaprta cesta in dve noci sva cakala v hostlu, pol sva se pa odlocla, da greva se nekam wwoofat, da se vse skupi mal zbistri. Odlocitev je bla prava, ker je bla cesta zaprta se cel teden. Wwoofala sva pri budisticnem paru, zelo umirjenem, s prelepo posestvijo. Tin je iz Burme, in je super kuharca in sva uzivala v njeni hrani.


Cel cas pa je bil ta obcutek, da sva nekak ustavljena, da bi mogla neki spremenit v najinem nacinu potovanja, najinem zivljenju in ta mir je nekak odslikavu to, pa tud to, da nisva mogla potvat naprej... Ugotovila sva, da mava stvari, ki bi jih rada nardila, najine excitemente, nekateri so skupni in ko sva govrila, kaj je to, kar bi bil prvi, ki bi mu rada sledila, je obema stopu ven eden: jit na jadrnico.


In obstaja ena jadrnica, ki si ji sploh in predvsem zeliva pridruzit, ki se ji rece Infinity... ki bo prisla na Havaje v novembru in od tam bo sla v februarju na Pacifiske otoke. Sprejme 15 ljudi, na krovu se dogaja polno od plesa, petja in umetnosti in namen je tudi izmenjava z lokalnimi kulturami otokov. Vse kar je napisan (to je Lucka najdla nekje na netu) je noro noro dobr. Edino kar je... cena. Stane namrec 600 evrov na mesec. In to je blo to kar naju je do zdej ustavlal. Drugac bi ze zdavnej bla prijavljena. In tle sva ugotovila, da pac se pocutva ustavljena, ker ne slediva najinemu excitementu, ki nama pravi, pejta na jadrnico!!!! In odlocla sva se da stopiva v to, da slediva temu... In verjameva, da ce je namen, se nama bodo odprli nacini kako zasluzit ta denar, da bova prsla na jadrnico. Tko da... :))) avantura se zacenja.


Zdej sva v Brisbanu, na poti sem nama je nekdo, ki je ustavu, ko sva stopala, povedu, da se mogoce da delat blizu neke plaze, kjer v vrece dajes drva, ki se potem prodajajo na plazi za zare. In zdej greva tja. Sledit synchronicity, sledit nakljucem, sledit excitementu. In tako je.