Diham v ta trenutek. Sedim v domači dnevni sobi, na Podpulfrci 2 v Škofji Loki. Naslednja objava visi v predalčku "neopravljeno" že kar nekaj časa. Datum zadnje objave je namreč nekje v juliju. Doma sem že 10 dni. In življenje, ki se mi trenutno nasmiha, je polno sprememb...
Oblika te zadnje objave je podana v naslovu bloga. Ker je zgodba dveh mesecev predolga, nameravam delit z vami samo utrinke, to se pravi delčke zgodbe. Opisani bodo v sedanjiku. Tako kot prvi utrinek, s katerim sem začel blog. Utrinki med seboj niso kronološko povezani in dostikrat se naslednji dogaja čisto nekje drugje, ob drugem času, v drugem prostoru. Vsakemu utrinku bo sledila vrsta slik, ki bodo govorile svojo zgodbo. Verjetno bo ta blog bolj slikoven kot beseden.
Sanjam, da sem na plaži polni ljudi. Kar naenkrat vidim v vodi jato delfinov, kako plava med ljudmi, približno sto merov navzgor po plaži. Pomislim, kako to, da plavajo med tako množico. Nato se obrnejo in začno plavat ob obali proti nam. Pomislim, da jih moram ujet in stečem proti mestu, kjer bodo plavali mimo. Vržem se v vodo, obrnjen na hrbet, da jih bom gledal, kako bodo plavali nad mano. Hočem odpreti oči, pa so zelo težke. Končno mi uspe in ko zbistrim sliko sem v realnosti - resničnem, budnem stanju... Zbudil sem se v realnost, čakajoč na delfine :))) In kje sem? Sem v prelepi postelji v majhni hiški sredi džungle, poleg mene spi Lučka...
Sva na permakulturni (al kako se prevede permaculture? :)))) organski kmetiji na otoku Molokai. Sem sva prišla za zadnji mesec najinega potovanja. Tu sva bila že v januarju in nama je bilo zeeeellllooo všeč. Sedaj bova na tej kmetiji lahko tri tedne in verjetno bova zaslužila kakšen dinar. Lučka bo čez par dni praznovala rojstni dan. Vsak dan se zbudim in sem globoko hvaležen, ker sem na tako lepem kraju. Ta dolina je prečudovita, plaža je 15 min stran in Molokai naju je sprejel kot še noben drug košček zemlje.
Ura je deset do petih zjutraj in smeji se mi do ušes. Izpolnila se mi je namreč zadnja želja preden se odpravim na več kot 24 urni let proti Evropi. Rytwin, ki me gosti, mi je za zajtrk podaril dva sočna, zrela in najbolj sladka in okusna mangota. To mi pripelje nazaj spomine na organsko kmetijo na Molokaiju, kjer smo mangote jedli vsak dan. Pa papaje in pasijonke in banane. Vse domače in organsko. Moje celice si bodo to zapomnile do konca življenja.
Sediva ob oknu najine hiške, morje valovi par metrov stran, eno nadstropje pod nama. Dobesedno spiva v hiški na plazi. Bližje bi bila težko. Po občutku in fizični lepoti, je to najlepši kraj, kar sem jih do zdaj videl na Zemlji. Fudžija, lastnika, sva spoznala januarja in neznasko je bil vesel, da sva se vrnila. Ponudil nama je to prekrasno hiško zastonj in tu bova ostala 4 dni.
Zven strun je tako prijeten in kitara je mehka, voljna in se res lepo pusti igrati. Pravkar sva odpela Kreslinovo Novo jutro. Nekaj ur pozneje zvem, da je to nekoč bila kitara Eddie-ja Vedder-ja, pevca in kitarista skupine Pearl Jam. Tu na otoku ima svojo posest in je to kitaro podaril Fudžijevemu sinu....
Globoko izdihnem. Oprem oči in pogledam v ta prelepi obraz. Ben Kahananui je eden izmed tistih ljudi na katere nevede čakamo celo življenje. Direktni potomec kralja Kamehemehe, izhaja iz dolge linije zdravilcev in kahun (Havajski vrači). Z ženo sta nam pripravila čudovito večerjo in po večerji sva se z Benom usedla na kavč in Ben mi je pomagal spustit nekatere programe, ki v moji podzavesti in zavesti obstajajo že n let in me omejujejo v mojem življenju. Njegov način je preprost, direkten in hiter. S pomočjo kineziologije se prepriča, kateri so tvoji programi in kaj lahko spremeni. Nato pa "samo govori" tvojemu Višjemu jazu in Zavestnemu jazu, kaj morata storiti, da nadomestita program, ki te ne podpira, s programom, ki te. Globoko vdihneš in izdihneš. In vstopiš v novo življenje (v katerem vsakič, ko star program pride, ponoviš vdih in izdih, kar obnovi nov program). Vožnja do Bena je bila neverjetno lepa in zaljubil sem se v Oahu. Voznja nazaj je bila polna smeha :))))
Sem na avionu na The Big Island. Lučka je šla danes domov, meni pa ostane še en teden. Pogledi so prelepi. Pod mano vidim Lana'i pa Moloka'i in ko pristajamo The Big Island - otok Hawai'i.
Sedimo na verandi in uživamo v popoldnaskem čaju. Naenkrat zalaja pes in pridružita se mu še dva. Naberejo se okoli evkaliptusovega drevesa. Vstanemo in pogledamo kaj se dogaja in vidimo da po drevesu nekaj pleza. Koala!!! Pa saj ni res. In to mama z mladičkom. Ogromno Avstralcev še ni videlo koale v divjini, ker imajo zelo dobro varovalno barvo in jo je težko razločiti v krošnji dreves. Plus, da so samo na določenih območjih, ker jejo samo določena drevesa. Midva čez par dni odhajava iz Avstralije in videti koalo je bila najina zadnja želja. Uštopala sva to prekrasno žensko in povabila naju je, da najinih zadnjih nekaj dni preživiva pri njej in njeni partnerki. In koala se je prišla pokazat na drevo čisto zraven naše hiše. Ženski tu živita že tri leta, pa je še nista videli. V mislih se zahvalim in ne morem verjet, da se nama je izpolnila zadnja želja. In misli mi odbrzijo čez vse tri mesece in vse angele, ki sva jih spoznala. Hvala Avstralija. Bilo je prelepo.
Plavam v zlati vodi, sonce namreč zahaja, na otoku Oahu, v zalivu Makua. Danes je moj zadnji dan, jutri zjutraj letim ob sedmih proti Evropi. Rytwin mi je bral misli in me je prišel pobrat na letališče z brisačo in kopalkami. Tega sem si namreč želel pred odhodom. In odločil se je, da se zapeljeva na zahodno stran otoka, kjer včasih mimo priplavajo delfini. Vmes sva se ustavila v heau, havajski sveti točki. Energija je bila močna in prijetna. Sedel sem v centru točke in v mislih izrekel zahvalo delfinom in vsem bitjem svetlobe, ki so z mano. Hvaležen sem bil življenju za to prekrasno potovanje. In delfinom sem rekel, da mi je vseeno, če ne plavam še enkrat fizično z njimi, saj vem, da so z mano tako ali tako. Nato sva malo pred sončnim zahodom prišla v Makuo in šla v vodo ravno ko so se risale na nebu prelepe barve. Plavam na hrbtu. Voda je zlata in občutek je prelep. V nekem trenutku pogledam v nebo in zavpijem: "Rytwin, delfini so z nama, poglej v oblake!" Oblaki so zavzeli podobo cele skupine delfinov. Nekateri pod vodo, tako da so se videle samo plavuti, eden pa se je pokazal cel. Oblila me je močna energija in vedel sem, da so z mano. In vedno bodo. Aloha
