Utrinki

Diham v ta trenutek. Sedim v domači dnevni sobi, na Podpulfrci 2 v Škofji Loki. Naslednja objava visi v predalčku "neopravljeno" že kar nekaj časa. Datum zadnje objave je namreč nekje v juliju. Doma sem že 10 dni. In življenje, ki se mi trenutno nasmiha, je polno sprememb...


Oblika te zadnje objave je podana v naslovu bloga. Ker je zgodba dveh mesecev predolga, nameravam delit z vami samo utrinke, to se pravi delčke zgodbe. Opisani bodo v sedanjiku. Tako kot prvi utrinek, s katerim sem začel blog. Utrinki med seboj niso kronološko povezani in dostikrat se naslednji dogaja čisto nekje drugje, ob drugem času, v drugem prostoru. Vsakemu utrinku bo sledila vrsta slik, ki bodo govorile svojo zgodbo. Verjetno bo ta blog bolj slikoven kot beseden.





Sanjam, da sem na plaži polni ljudi. Kar naenkrat vidim v vodi jato delfinov, kako plava med ljudmi, približno sto merov navzgor po plaži. Pomislim, kako to, da plavajo med tako množico. Nato se obrnejo in začno plavat ob obali proti nam. Pomislim, da jih moram ujet in stečem proti mestu, kjer bodo plavali mimo. Vržem se v vodo, obrnjen na hrbet, da jih bom gledal, kako bodo plavali nad mano. Hočem odpreti oči, pa so zelo težke. Končno mi uspe in ko zbistrim sliko sem v realnosti - resničnem, budnem stanju... Zbudil sem se v realnost, čakajoč na delfine :))) In kje sem? Sem v prelepi postelji v majhni hiški sredi džungle, poleg mene spi Lučka...



Sva na permakulturni (al kako se prevede permaculture? :)))) organski kmetiji na otoku Molokai. Sem sva prišla za zadnji mesec najinega potovanja. Tu sva bila že v januarju in nama je bilo zeeeellllooo všeč. Sedaj bova na tej kmetiji lahko tri tedne in verjetno bova zaslužila kakšen dinar. Lučka bo čez par dni praznovala rojstni dan. Vsak dan se zbudim in sem globoko hvaležen, ker sem na tako lepem kraju. Ta dolina je prečudovita, plaža je 15 min stran in Molokai naju je sprejel kot še noben drug košček zemlje.







Ura je deset do petih zjutraj in smeji se mi do ušes. Izpolnila se mi je namreč zadnja želja preden se odpravim na več kot 24 urni let proti Evropi. Rytwin, ki me gosti, mi je za zajtrk podaril dva sočna, zrela in najbolj sladka in okusna mangota. To mi pripelje nazaj spomine na organsko kmetijo na Molokaiju, kjer smo mangote jedli vsak dan. Pa papaje in pasijonke in banane. Vse domače in organsko. Moje celice si bodo to zapomnile do konca življenja.




Sediva ob oknu najine hiške, morje valovi par metrov stran, eno nadstropje pod nama. Dobesedno spiva v hiški na plazi. Bližje bi bila težko. Po občutku in fizični lepoti, je to najlepši kraj, kar sem jih do zdaj videl na Zemlji. Fudžija, lastnika, sva spoznala januarja in neznasko je bil vesel, da sva se vrnila. Ponudil nama je to prekrasno hiško zastonj in tu bova ostala 4 dni.





Zven strun je tako prijeten in kitara je mehka, voljna in se res lepo pusti igrati. Pravkar sva odpela Kreslinovo Novo jutro. Nekaj ur pozneje zvem, da je to nekoč bila kitara Eddie-ja Vedder-ja, pevca in kitarista skupine Pearl Jam. Tu na otoku ima svojo posest in je to kitaro podaril Fudžijevemu sinu....


Globoko izdihnem. Oprem oči in pogledam v ta prelepi obraz. Ben Kahananui je eden izmed tistih ljudi na katere nevede čakamo celo življenje. Direktni potomec kralja Kamehemehe, izhaja iz dolge linije zdravilcev in kahun (Havajski vrači). Z ženo sta nam pripravila čudovito večerjo in po večerji sva se z Benom usedla na kavč in Ben mi je pomagal spustit nekatere programe, ki v moji podzavesti in zavesti obstajajo že n let in me omejujejo v mojem življenju. Njegov način je preprost, direkten in hiter. S pomočjo kineziologije se prepriča, kateri so tvoji programi in kaj lahko spremeni. Nato pa "samo govori" tvojemu Višjemu jazu in Zavestnemu jazu, kaj morata storiti, da nadomestita program, ki te ne podpira, s programom, ki te. Globoko vdihneš in izdihneš. In vstopiš v novo življenje (v katerem vsakič, ko star program pride, ponoviš vdih in izdih, kar obnovi nov program). Vožnja do Bena je bila neverjetno lepa in zaljubil sem se v Oahu. Voznja nazaj je bila polna smeha :))))



Sem na avionu na The Big Island. Lučka je šla danes domov, meni pa ostane še en teden. Pogledi so prelepi. Pod mano vidim Lana'i pa Moloka'i in ko pristajamo The Big Island - otok Hawai'i.




Sedimo na verandi in uživamo v popoldnaskem čaju. Naenkrat zalaja pes in pridružita se mu še dva. Naberejo se okoli evkaliptusovega drevesa. Vstanemo in pogledamo kaj se dogaja in vidimo da po drevesu nekaj pleza. Koala!!! Pa saj ni res. In to mama z mladičkom. Ogromno Avstralcev še ni videlo koale v divjini, ker imajo zelo dobro varovalno barvo in jo je težko razločiti v krošnji dreves. Plus, da so samo na določenih območjih, ker jejo samo določena drevesa. Midva čez par dni odhajava iz Avstralije in videti koalo je bila najina zadnja želja. Uštopala sva to prekrasno žensko in povabila naju je, da najinih zadnjih nekaj dni preživiva pri njej in njeni partnerki. In koala se je prišla pokazat na drevo čisto zraven naše hiše. Ženski tu živita že tri leta, pa je še nista videli. V mislih se zahvalim in ne morem verjet, da se nama je izpolnila zadnja želja. In misli mi odbrzijo čez vse tri mesece in vse angele, ki sva jih spoznala. Hvala Avstralija. Bilo je prelepo.











Plavam v zlati vodi, sonce namreč zahaja, na otoku Oahu, v zalivu Makua. Danes je moj zadnji dan, jutri zjutraj letim ob sedmih proti Evropi. Rytwin mi je bral misli in me je prišel pobrat na letališče z brisačo in kopalkami. Tega sem si namreč želel pred odhodom. In odločil se je, da se zapeljeva na zahodno stran otoka, kjer včasih mimo priplavajo delfini. Vmes sva se ustavila v heau, havajski sveti točki. Energija je bila močna in prijetna. Sedel sem v centru točke in v mislih izrekel zahvalo delfinom in vsem bitjem svetlobe, ki so z mano. Hvaležen sem bil življenju za to prekrasno potovanje. In delfinom sem rekel, da mi je vseeno, če ne plavam še enkrat fizično z njimi, saj vem, da so z mano tako ali tako. Nato sva malo pred sončnim zahodom prišla v Makuo in šla v vodo ravno ko so se risale na nebu prelepe barve. Plavam na hrbtu. Voda je zlata in občutek je prelep. V nekem trenutku pogledam v nebo in zavpijem: "Rytwin, delfini so z nama, poglej v oblake!" Oblaki so zavzeli podobo cele skupine delfinov. Nekateri pod vodo, tako da so se videle samo plavuti, eden pa se je pokazal cel. Oblila me je močna energija in vedel sem, da so z mano. In vedno bodo. Aloha

Kako ziveti svoja veselja in imeti dovolj denarja

Jan, Jan,... :))) tole je ratala pa stalna praksa, en mesec pa to, da te ni nc naokol :)))
Well, zdej smo zreli za novo objavo :)))
Zacne se s sanjami. Sanjami, v katerih je bil ustvarjen nas planet. Aboridzini namrec pravjo, da preden je blo karkol fizicnega, je obstajal ta prostor sanjanja, kjer so potem posamezne energije zavzele fizicno podobo. In iz tega prostora pride vsa umetnost.


Midva sva se odpravljala iz Brisbane-a na sever, namenjena sva bila na Rainbow beach, kjer sva hotela preverit, ce bi blo kej za delat. Sla sva na vlak ven iz mesta, v prvo vecje naselje, ki sva ga nasla na karti. Caboolture po imenu. In ko stopiva dol z vlaka, se Lucka spogleda z nekim backpackerjem in zacneta debatirat... in on rece: A gresta na The Dreaming? In midva: Kva pa je to?!!! In tipo zacne razlagat, da je to festival vseh prvotnih kultur, aboridzinske, pa maorske, pacifisko-otoske, severno-amerisko indijanske, afriske... in da so to koncerti, plesi, delavnice, gledalisce, filmi in predavanja.


V roke nama potisne flayer in midva ocarana listava cez program. In vse v nama govori, da bi blo to noro dobr videt... dokler ne prideva do cene... 250 dolarjev za tri dni?!!! ups, ne bo slo. To bi namrec pomenil, da bova zapravla zadnje dinarcke, ki jih mava.
Na postaji je se 30 backprackerjev. Vsi mislijo, da sva tam z istim namenom kot oni. Vsi grejo na The Dreaming. Vsi cakajo avtobus, ki gre cez 45 min direktno na festival. Misel, da bi sla tud midva, nama ne da miru. Zdi se, kot da sva prsla tja po nakljucju, ampak vse je tko nastiman za naju. Meni sicer dnar ni dal miru. Nisem mogu zaupat, da ce bom cist na nuli, da se bo kr nekak seslo. Lucka pa je kr poklicala in nama rezervirala sedeze na busu :))) Je rekla: Greva tja pol bova pa ze vidla kaj bo :)) In sva oba vedla kaj to pomen.


Ko sva vzdignla kes z bankomata sem pogruntu, da mam jst se manj, kot sem mislu in da sploh nimam dost. Na busu mi je glava zarad tega ponorela. Kaj delas Jan? Gres nekam kamor bi rad sel, ceprav ne mores jit? :)))) Stopva dol z busa, jst zalosten in obupan, Lucka v pricakovanju in z nekje se pojavi tip, ki nama je prvi povedu za festival in mi da 100 dolarjev. Pravi: Jst sem tud potval in so mi skoz pomagal na poti. Zdej bi rad dal to nazaj. Stojim odprtih ust in ne morem verjet. :)))
Tko sva pol pristala na najlepsem, najboljsem, najbolj zanimivem in najbolj kvalitetnem festivalu v mojem zivljenju. Pogledala sva si nore predstave in koncerte, spoznala neverjetne ljudi in uzivala.


Folka je blo nekej tisoc, sami alternativci in ljudje, ki jim je mar za modrost starih kultur. Noben ne pride tja zarad alkohola - kot na slovenske festivale. Cel dan, 4 dni, se je dogajal in zal nama je blo, ker nisva mogla vsega pogledat. Bla sva na Maorskem zdravljenju, pa vidla plese aboridiznske, afriske, mehiske in drugih kultur. Bla sva na fulih koncertih, najbolj sem si zapomnu Pacific Curls, dve Maorki in ena Skotinja, nora muzka. Pa gledalisce pa film. Pa vsi ti ljudje.
Tretji dan festivala izza naju pride vzklik: A sta vidva Slovenca? Saso in Vesna sta bla prva Slovenca, ki sva jih spoznala po pol leta najine poti. Povabla sta naju k sebi v Brisbane.
Zadnji dan festivala vidim znak, ki pravi, da lahko ostanes po festivalu in dobis nazaj denar :))) Naslednje tri dni sva delala 8 ur na dan, smetarski posel, in festival zapustila bogatejsa za 100 dolarjev :))) V teh treh dneh sva spoznala neverjetne ljudi. V avstraliji ljudje hocjo bit prostovoljci in na tem festivalu recimo polno ljudi pomaga ker v tem uzivajo.


Uzivajo v ljudeh, v vzdusju, v dogodku in seveda majo zastonj karto. Eni so prsli en teden pred festivalom in ostali se cele tri dni po festivalu. Prvi vecer sva pri ognju spoznala Byrona in Jasona in se par drugih in nisva mogla verjet - kaksen talent. Sploh Byron in Jason. Z Byronom sva ful debitarila in naredu sem mu Reconnective healing in povezala sva se na ful globoki, brezcasni ravni. In ko je zacel pet... nisem mogu verjet. Sedel sem odprtih ust in njegov glas je resoniral nekje globoko, globoko. Kot da mi poje resnica, zivljenje, skozi njega.

Po festivalu sva se odpravila na Rainbow beach.



Prelepa plaza, majhen kraj, youth hostel.Neki Irci so lovili ribe in nama podarili tri, ki so jih ujeli pa jih niso hotli vzet sabo na bus :)))


Sla sva pogledat k delavnici, kjer bi lahko zlagala les in tipo je reku, da lahk prideva. Delo tezko in slabo placano. Za vsakih 20 kg lesa, ki sem ga zlozu v vreco sem dobu 1,8 dolarja. Lucki je blo kmal dost, jst sem sou ene parkrat tja par vrec nardit, ampak v glavi se mi je rolu stavk: Ni mi treba trpet zato, da denar prihaja. Kaj lahko drugac? Kaj so druge moznosti? Vem, da lahko zivim tako, da obilje prihaja in da se mi ni treba odpovedat mojim veseljem. Zivljenje, pokazi mi pot.


Preden se je pojavu odgovor na to vrasanje, sva poklicala Richija, katerega telefonsko sva dobla na Novi Zelandiji. Richie je nekje 60 let star skrat/vilinec, ki se ukvarja s kristali in kiti.


Po avstraliji je naredu ze polno energijskih tock, kamor je z namenom postavu svoje kristale in kraj posvetil. Drugace pa zivi na jadrnici in vsako leto spremlja kite, ki se selijo ob obali na sever. Peljal naju je v gozd, hodili smo bosi skozi goscavo in nekje je nasel majhen izvircek. Tam smo naredili obred, Richie je posvetil kristal, ki ga je nato postavil ob izvircek.


In potem naju je povabu k sebi na jadrnico. Blo je lepo, prijetno spat na morju in si predstavljat kako bo, ko bova enkrat na Infinity.


Zjutraj smo sli gledat delfine. 50 let nazaj se je v bliznjem zalivu poskodoval delfin in ljudje so ga vsak dan hranili in mu pomagali ostat pri zivljenju - dokler ni ozdravel. Nato je odplaval, vendar se je vrnu in pripeljal s sabo svojo skupino. Od takrat naprej pridejo enkrat na dan, ob 8ih zjutraj v ta zaliv delfini in ljudje jih hodijo gledat in jim dat kasno ribo. Za vikende in praznike se zbere tudi do 200 ljudi. No nas je blo okol 30, tko da smo bli cisto zraven delfinov, prsla sta 2, in jst sem jim dal ribo :))))) Ljubim delfine.





Nato sva se odlocla, da greva nazaj v Brisbane, Lucka se je hotla namrec dobit z njeno uciteljco masaze oceanov (cutural bodywork) in hotla sva obiskat te dva Slovenca, ki sva jih spoznala na The Dreamingu.
Pri Sasotu in Vesni se nama je odprl nov svet. Ne samo, da sva spet govorila slovensko, postekal smo se ful. In jst sem gledal nacin kako zivita, kdo sta, kaj in kako razmisljata in vedu sem, da sta odogvor na moja vprasanja.


Oba sta nardila Landmark forum, ki je vikend seminar na katerem spoznas, kaj te drzi nazaj pri ustvarjanju realnosti, kot jo zelis. Moje celice so rekle: Jaaa, to bi!! Pa glava spet: Ni denarja. Pa vprasam, kdaj bo naslednji seminar. Konec julija v Brisbanu. In sem vedu. Tle je zame. In sva se prjavla.


V zadnjih treh tednih sem sou ze skoz nesteto dram in pogovorv v moji glavi zakaj ne in da nimam denarja in tko naprej. Ampak zdej vidim, da so tocno te drame razlog zakaj ga nimam in da moja prepricanja in moje igre, ki jih igram, ustvarjajo realnost okol mene. Saso in Vesna sta nama dala vse (kar sta in kar imata) na razpolago. Tu pri njima sva zdej ze par tednov in cez 10 dni greva na Landmark. Nardila sva flayerje za Reconnective Healing, pa Luckino masazo in bodywork, v soboto sva igrala in pela na trznici in poskusla sva ljudi masirat v parku. Lucka je ze zasluzla nekaj denarja, jst sem tud blizu... In veva, da je se veliko vec nacinov, kako se da in kaj vse je mozno.


Spoznavava se z internet marketingom. Nov svet. Gledava DVDje o tem kako prodat stvari. To mi je blo od zmerom cudno, zdej mi pa ratuje jasno, da vsi ki mamo res dobre stvari za ponudit, se delamo sami zase fine, da sej bojo ljudje vidl ane, da je dobr in bojo prsli in nas prosil, da jim to prodamo. Pa ni tko. In z marketingom ni nc narobe. Lahko ga uporabis kot pripomocek, kjer nekaj vrednega prodas po ceni, ki mu pripada in zivis zivljenje, ki te najbolj podpira, z drugimi besedami - delas to, kar te veseli. Seveda se morma se velik naucit, ampak ucinki so ze vidni, ze razmisljava na drugacen nacin.
Saso in Vesna sta se v Avstralijo preselila 3 leta nazaj. Iz Slovenije sta sla z avtodomom prek Turcije, Irana in Indije, 8 mescev. Nore zgodbe. Trenutno mata tu cistilni servis, pa ponujata lete s padali. Mene je Saso pelu letet, sam ni blo dost vetra, tko da sva bla sam par minut v zraku.




Drugac pa tud plezata in jst sem po 10 letih spet plezu. In mi je blo ful vsec.


Pa se za konc. Hrana :)))) Tle majo neki hrvati v Brisbanu stacuno in sli smo si po bureke, ajvar in cokolino. Ne da se povedat kok sedejo te stvari po pol leta :))) Lepo se mejte. Aloha.