Trenutno sem v Novi Zelandiji. Bolj natancno na Severnem otoku. Bolj natacno na severu Severnega otoka, blizu mesta Kohukohu. Bolj natacno, v enem izmed rajev na zemlji.
Imenuje se Waiora Garden, prelep plac z majhnim ribnikom, veliko community room, kjer kuhamo, beremo in se zadrzujemo. Posestvo se razprostira na kaksnih par tisoc kvadratih :))) kokrkol to ze pac je :)))), imajo vse sorte sadnih dreves, pa zelenjave, pa dve kozi, pa putke :)) Kako sem prisel sem?
Zgodbe se zacne v drugem casu, na Havajih.... no, tisti zacetek seveda poznate. Kako so sli moji plani na Havajih. Recimo temu delno do pretezno uspesno. Uspel sem zasluzit dovolj denarja za na pot pa za karto do Avstralije pa za podaljsat karto iz Havajev domov. Za karto do Nove Zleandije sem si mogel sposodit od mojih zlatih starsev. Za kar sem seveda hvalezen.
Havaji v tistem delu kjer sem bil niti niso bili tako Havajski. Vsaj ne tako kot si ljudje ponavadi to predstavljajo - namrec sonce in plaze in tko. Havajski otoki majo namrec soncno in dezevno stran in jst sem stanoval v dezevni. Kadar sem hotu jit na plazo sem mogu jit stopat na drugo stran. In to je blo "zgolj" enkrat na teden.
Kar veliko sem delal. Ker, ko nisem sluzu dinarckov, sem pac mogu delat extra na farmici, kjer sem stanoval. Smo pa tud plesal, so bli ene trije dobri koncerti vmes, pa zvecer smo velikokrat nardil music circle pri nas doma, kitare pa ukulele pa piano... Lepo.
Kako sem zasluzu dinarcke: delu sem na majhnem posestvu uciteljev joge, v glavnem v vrtu, lopatanje komposta, pa pletje in podobno. Pa delu sem z Wallyjem, zanimivim karakterjem, ki pa malo prevec verjame v "doom in gloom prophecies". Nekako opazam, da se ljudje zadnje case na veliko ukvarjajo s tem, to se pravi s tem kako naj bi se nas svet sesul. Tudi tu v Novi Zelandiji. Lahko zastopim zakaj, pa vendar se nisem srecal nikogar, ki bi o tem razmisljal pozitivno. Zdi se mi da celo sliko (ceprav se vecina ljudi tega ne zaveda) ustvarjajo mediji. In zadaj je strah. Wally namrec razmislja o tem, da ko se sitem sesuje, bo polno ljudi brez hrane. On si zaradi tega sedaj ustvarja svojo malo farmico. Vendar pa ga skrbijo vsi ti ljudje. Zato si namerava kupiti avtomatske puske in svoje prihranke je zamenjal v zlato. Da bo lahko obranil svoje posestvo.
Pred nekaj casa sem prebral clanek Lee Carrola, v katerem pravi, zapnite pasove, ker se pripravlja naval s strahom napolnjenih sporocil o tem, kaj se bo zgodilo leta 2012. Clanek si lahko preberete na [http://kryon.com/inspiritmag/articles/lee/DoomFactory-1.09_P.html] Je eden izmed redkih pozitivnih pogledov na to, kaj se dogaja in ga toplo priporocam. Bistvo: prerobke se ne bodo uresnicile, ker smo se kot clovestvo odlocili za drugacno pot, pot opolnomocenja in ravnotezja. Kar se dogaja je uravnotezanje financega in ostalih sistemov, ker do zdaj niso imeli integritete.
Delo z Wallyjem je bilo tezko, veliko lopatanja in podobno + ni navajen imeti malice in odmorov tko da sva delala kot dva bika in sem komaj lovil momente za vodo in sendvic nekje vmes.
In tako je nastopil dan mojega poleta na Novo Zelandijo. Malo sem bil zivcen na avionu, da me ne bi na meji prevec sekirali glede denarja, kok pa kje pa kam.... ta strah in moja bradaaaa :)))) sta ustvarila policajca, ki je na nek posebno sumnicav nacin preverjal samo nekatere ljudi, ko smo cakali na svoje torbe, kar je ze po mejni kontroli. Vse je hotel vedet in na sreco sem mel naslov prvega wwoofing placa, kjer je Lucka ze par dni wwoofala (ne vem ce sem to ze omenil, wwoofing pomeni willing workers on organic farms, 4 ure ponavadi dnevno za hrano in prenocisce, pa ful dobri placi so in folk) in ko je snoflja preveru vse, me je (navkljub bradi :)))) pustu da grem.
Snidenje z Lucko je bilo prelepo. Sem bil ful vesel. Sva se pa oba spremenila in odnos se postavlja na novo. Ampak men je lepo in verjamem, da bova odplesala v nove avanture.
Prvi wwoofing plac je bil na obrobju Aucklanda, gospa, upokojena uciteljca, z veliko strastjo za svoj vrt in ... tle pride mal do zmesnjave :) v slovenscini je vrt tam kjer raste zelenjava, kaj pa ostalo, travca pa drevesa, pa potocek pa to, kk se to rece? V anglescini je namrec vse garden :))) dokler ne pridem do necesa bo to garden :)))) ...z veliko strastjo za svoj garden in super kuharca. Odkar sem par let nazaj postal vegetarijanec sem se odvadu da kdo kuha zame in tle je blo tko cel teden.
Pol sva se odpravla na sever, spala dva dni pri couchsurferju, ki naju je pelu na cudovito plazo, pa posodu kolesa, da sva mal pokolesarla naokol. Ful lepo. Tam sta bli tud Katia in Flavia, francozinja in nemka, obe popotnici in podobno.Skupaj smo se odpravili na pot, sta naju povable da lah greva z njima. Smo mel utrgan dan poln smeha in novozelandskih ogromnih dreves, najvecji je bil zihr 10 metrov premera, father of the forest. Mal slikic.
In tako sva prsla sem, kjer sem zacel, v Waiora Garden. Spoznala polno cudovitih ljudi, Ian, wwoofer iz Amerike, pa Martin iz Ceske, pa lastnica Angela, pa njeni sinovi, ki se ukvarjajo s free energy poizkusi,.... Martin me je spomnu, kako pomemben je smeh. Je totalno komicen tip, zna oponasat polno glasov in njegov stil govorjenja je preprosto smesen. Tko da se velik smejimo in to mi ful pase. Pa predlagu mi je eno vajo, ki je zelo ucinkovita in priporocam, ko se boste slabo pocutil al pa kr tko, malo za salo malo zares. Namrec, predstavlji si, da ugriznes v limono. Tvoj obraz se v bistvu razpotegne v nasmesek. In zdej zadrzi ta nasmesek in raziskuj svojo notranjost. Kar se zgodi je, da ko dihas s tem nasmeskom, ceprav se pocutis slabo, raztreseno, prestraseno,... se nekak te stvari transformirajo. Tvoja glava ne ve kva se dogaja in ko mas nasmesek na ustih si po nekaj casa misli, mogoce se pa res dobro pocutim. Misli in obcutki se preobrazijo in nasmeh limone postane nasmeh srca. Aloha.
