Presenecenje!!!! :)))

Ostal sem na Havajih!!! Po prejsnjem blogu sem imel se en teden potovanja po The Big Islandu in zdejle bi mogu bit ze doma :)))


Ko sem pisal prejsnji blog sem bil pri Bobbyju in Ming Wei, paru, ki ima biodinamicno kmetijo, Bobby dela tudi kot mizar, Ming Wei pa ima majhen razred, ki ga uci po Waldorfskem in Steinerjevem sistemu. Ko sem bil pri njima, sem se pocutu ful dobr, sama od sebe se je pojavla misel, ah, tle bi komot ostal dalj casa. Z Ming Wei sem bil v soli in se ful dobr pocutu s tamalimi. Ucil smo se slovenske besede in slovensko zastavo, razlagal sem kje je slovenija in pekl smo palacinke :)))



Nekak sem zacel razmisljat kako bi blo tle delat prakso, al pa ostat mal na njuni biodinamcni kmetiji in se naucit delat iz bambusa kej. Bobby je namrec totalno strasten v zvezi z biodinamiko in vsem v zvezi s Steinerjem in Reichom. Ampak res strasten. Prizemljeno strasten.


Po treh dneh sem se odpravu naprej, na jug, k vulkanom, pa k Davidu, couchsurferju, ki me je res lepo sprejel. Se zgodbica kako se prisel tja. Z Ming Wei in otrocmi smo sli v Hilo, ki je najvecje mesto na otoku (okol 60.000 ljudi) na kitajsko praznovanje novega leta, lepo... Potem sem se odpravu stopat in cel cas je mal dezval, in tko sem bl pocas kam prsu. Se zmerom sem bil v centru, bla je nedelja in nisem vedu kje in kako bi stopu. Zivim v univerzumu obilja. Starbucks chai. Kva zdej. Vprasi. Tezko. Zakva tezko. Ne vem. Zivim v univerzumu obilja. Vprasi. Koga? Tezko... To so bli dvogovori v moji glavi. In ko sem jih koncno vrgu v kos, sem najdu ljudi, ki so me usmerli na nekaksno mesto, kjer bi blo mozno stopat. Tam stojim, v rahlem prscu, na tropasovnici in stopam. In gledam, res ni blo dobro mesto, ni blo dost placa za ustavit, in zacenja dezvat. Mocneje. Recem si, nc, grem naprej, dam gor anorak in ravno vlecem prevleko cez ruzak, obrnen z ritjo proti avtom, ko mi nekdo potrobi in maha naj hitro skocim v avto, ker dezuje. In tipo je sel pol milje stran od Davida, do tja bi, glede na odcepe, porabu vsaj tri stope in celo pot vmes je dezval. Zapelju me je direkt pred vrata, posodu telefon, da sem poklicu Davida in vse se je izslo perfectly!! :))) Kdo bi si mislu. :)))


Pri Davidu sem uzivu, mel sem prelepo sobico, ful sva se postekala, star je cez 50, DJ, joga ucitelj in maser. Dela v nekaksnem new age centru za seminarje in podobno. V nedeljo sva sla na ecstatic dance, 250 ljudi, podobno je 5 ritmom in podobnim plesom, sam muska je bla mal bl divja, ker rolajo profesionalni DJ-ji. Uzivu sem spet plesat. Ful dobr komjuniti. V dvorani na spodnji sliki nas je plesal 250...


Nasledn dan sem stopu do nekih toplih vrelcev, in spoznal dva cudovita cloveka, ocka in hcerko, ki vsako zimo prideta na Havaje. On dizajnira vrtove, ona se sola doma, to se pravi z njim in mamo. Kok drugacen otrok. Pri svojih stirinajstih letih se uci kitajscino, slikat in dizajna, vse ostalo se pac nauci tolk kot je treba, pozornost ma na tem, kar jo zanima. Kok drgacne bi lahko ble nase sole!!!! Skupaj smo preziveli cel dan, se namakali po bazenih, cebljali in debatirali in smo se res lepo ujeli. Zvecer smo sli se skupaj gledat lavo, ki tece v morje. Uradno lahko to vidis zgolj od delec, ce pa gres po 11ti zvecer, se lahko spustis prav do lave in jo gledas na 50 m. Izkusnja je neverjetna, stojis poln obcudovanja in spostovanja in sam sebi se zazdis tako majhen... zaves se, da je ta sila mocnejsa, da te lahko v trenutku ni vec...


Predtem sem govoru po gmail talku z Lucko in je rekla, zakaj ne bi ostal, ce te vlece. In moja glava je nasla 1001 razlog zakaj ne. Hkrati pa se je v meni usidral obcutek, ki sem vedu, da ga morm poslusat. Ampak hotu sem to nardit pocas, v ravnotezju in poslusat, ce ni to zgolj trenutni navdih :)))) No ocitno ni bil, odlocu sem se da grem cez strahove, cez kaj bodo starci rekl, pa kaj bo s solo, pa kaj bo z.... bla bla bla... Strahovi. Skatle. Po mailu, da je kul ce prakso delam tle, sem ze vedu da ostanem, ceprav je blo se milijon stvari za ustimat.
Bobby in Ming Wei sta me sprejela odprtih rok, in po parih dneh kaosa prihajam nazaj v ravnotezje. Zivim v prikolici, pomagam na farmi, Bobby res hoce da se naucim stvari, ko sem tam. Skupi bova zgradila kuhinjo iz bambusa, in polno malih projektov, ko bom mogu osvojit kaksna biodinamicna znanja. Prakso bom delu drugje kot sem mislu, ampak mislem da bo kul.


Tu ostanem do 9.aprila. Lepo se mejte. Rad vas mam. Sledite svojim sanjam. Stopte cez svoje strahove. Obilje univerzuma je tle, da vas v tem podpre. Ce ste prpravleni to videt, slisat, zaznat. Aloha.

Hawaii in Delfin in Kit in Maui In Kauai

It takes time... da nardis kar si zadas da bi naredu. Tko je vcasih. Tko se je men nabral kr materiala za napisat.
Po enem mesecu na Havajih ostajam pri tem kar sem napisal na zacetku, zivim v univerzumu obilja.


Zanimivo je, kako se to obilje vedno manifestira v skladu s tem kar mislim in verjamem, kar pomeni, da me vcasih pelje na popotovanje skozi kaksen delcek mene, ki mi ni ravno vsec. Naj bo to strah, navelicanost, sivina,... ko se spomnem, da zivim v obilju in da jaz izbiram, lahko izberem obilje zdravljenja - na nacin, ki me najbolj podpre.


Trenutno sem na otoku Hawaii, ali kot mu tudi pravijo, The Big Island (Velik otok). Velik je toliko kot vsi ostali otoki skupaj, malo manj kot pol Slovenije. Moja ljubica je tri dni nazaj sla na Novo Zelandijo in vse je drugace. Ob meni je prazen prostor, ki ga je do zdaj polnila radost in igrivost moje Lucke.


Vendar sem se odlocu, da ne pustim zalosti, da me preplavi in ustavi. Bi mi blo skoda bit v raju, na Havajih, in tega ne izkoristit v polnosti. Valda pridejo trenutki, ko jokam in spuscam. Vendar probam bit aktiven, potovat, izkusat in srecevat moje sinhronicity, moja naklucja, ljudi in stvari, ki me cakajo na moji poti.
Vceraj sem plavu z delfini :)))) Ena izmed zelja, ki je bla z mano leta, ena izmed mojih strasti, eden izmed razlogov obiska. Dan predtem sem bil v zalivu nekje na jugu otoka in tam so bli tud delfini. Zaliv je bil velik, ni blo velik valovanja, trikrat sem sou do sredine ven in ni blo cutit nekega toka (ker je okoli Havajev odprt ocean so tokovi zelo mocni). Delfini so bili se enkrat bolj dalec od tam, do kamor sem plaval in niso hotl blizje :))) Na obali sem spoznal dva alaskovca (iz Alaske, bog ve kk se jim rece:))), ful face, in skupi smo gledal delfine. Tam sta bla se dva snorklarja, in ko sta dva delfina priplavala malo blizje, sta se odlocla jit k njim. In jst sm tud reku, grem zravn. In smo plaval tja in pol mal z njimi, ceprav so se delfini mal premikal in so hitrejsi kot ti. Najblizje smo bli nekje na 10 metrov. No in enkrat se obrnemo in vidmo, da smo v bistvu ful delec. In smo zacel nazaj plavat in men je zgledal, kt da se nc ne premikamo. Se zdej ne vem, a je res blo kej toka al ne, nazaj smo plaval ko neumni in mene je vmes grabu strah. Ko te tok odnese si holalala, odpisan. Tko, da sem se soocu s smrtjo. Ta drugic (ta prvic je opisan na konc te objave). Kar sem se naucu je, da delfini pridejo, ko si pripravljen. In oni pridejo do tebe. Sinhronicity. More se zgodit v skladu s tem.


No vceri sem ocitno bil pripravljen. ;))) Sem placu 130 dolarju, ampak mi ni zal tud centa ne. Z ladjo smo sli ob obali pol ure na sever in najdl majhen "pod", 10 do 12 delfinov. Sli smo za njimi in zdruzil so se z vecjim podom, celo jato, nekje med 50 in 100 delfinov. Ti so pol zacel plavat proti jugu. Mi smo sli mal pred njih, se ustavil in jih pocakal v vodi, probal mal z njimi plavat in tko. To smo nardil trikrat. Cel cas sem mel v glavi stavek: delfini bojo prsl k meni, ko bom pripravljen. In vsakic sem odplaval po svoje, stran od skupine (mel smo plavutke in masko) in vsakic sem bil delezen blagoslova tricetrt jate, direkt povsod okol mene.


Mravlince mam ko tole pisem... Delfini te gledajo radovedno in socutno, njihova milina in lepota te prevzame in kr eneparkrat sem ponesrec vdihnu vodo, ker sem cist pozabu na snorklo :))) In se skor zadusu :))) Tezko je opisat, treba je dozivet. Ce te vlece, pejdi, nared to, vredno je!!


Ko smo jih drugic prehtevali in se ustavljali pred njimi je bil tam kit, mama z mladickom in za 10 min smo jih mel moznost opazvat s colna. Neverjetno. Tok so lepi. V enem trenutku je mladic prisel direkt pod nas coln in v tisti modri vodi izgledal prelepo. In ogromno :))) Ne vem kok velka je mama ampak ta je bil fuuuuuul velk. No pol smo jih pustil in plaval naprej z delfini.
Spoznal sem polno cudovitih ljudi, dva ki poslusata Kryona in The group sta me pol peljala v mesto in smo se lepo povezal. Nato pa na pot, okoli otoka. Dons spim na neki farmi, kjer bom za dva dni mal pomagu delat, zihr bo zabavno.
Za nazaj dolgujem se izkusnjo Mauija in Kauaija. Zakljucilo se je s ljubeznijo, Molokaijem, od kjer sva se odpravla na Maui.


Na poti z ladjico iz Molokaija na Maui, so nama kiti priredili ples, kot ga se ni bilo, skoki iz vode, prhci, plavuti, dalec in blizu, polno njih...prelepo.


Edino kar me je prevevalo je bila hvaleznost. In vsakic ko sem zaklicu hvala, thank you, se je nekje pojavu se eden. Kot da bi me slisal. In bili so vedno blizje ladji, zadnja dva ze skoraj ob ladji. Hvala kitki moji.


Nato pa Maui. Sok. In ne pijaca, ampak shock!!! Maui je nasprotno od Molokaija turisticen in najin prihod na otok naju je zmedel. Trgovine, ljudje, avti,... noben se ne smeji, noben si ne vzame casa, KJE JE ALOHA??!!! Ko sva stala sredi Lahaine, v teh obcutkih, sem sprejel odlocitev, da ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene, bom mel v srcu Molokai spirit, zivel bom aloho!!!
In zacel se je dogajat, tud Maui nama je postregel z kopico neverjetnih ljudi, vcasih sva jih pac mogla pocakat al pa najdet. Spala sva pri Nicku in njegovi punci, kjer smo mel super vecer s kitaro, ustopala modela, ki dela v trgovini z zdravo hrano in ko naju je pripeljal tja (kar sva mela v glavi se preden sva ga ustopala, neverjetno, kako se je pojavu ob pravem momentu), nama je pri blagajni, ko sva prisla vsak s svojim kosilom, listke s ceno vrgu v smeti in reku: Go eat, thank you :))) In to je naredu tko da ga sodelavci niso vidl, in po moje bi bla stala, ce bi ga. In jst kr nism dojel, tam sem stal s tisto hrano in ga gledu in on mi je mogu se enkrat rect, pejd jest, hvala.


Tri dni sva prezivela v national parku, v sotoru, kjer so nama ukradl luckine cevlje in eno spalko (ne tvoje troli :))) Spoznala pa sva eno hipi lady, ki vodi jogo in vsako nedeljo priredi privat comunity kosilo za vse ki hocjo pridet in midva sva valda uletela. Blo je nekje vmes med hipijsko in jogo atmosfero, ful so lepo pel in igral svasta instrumentov in mehiska hrana je bla prevec pekoca ampak dobra. Na Mauiju sva spoznala se nek par iz Amerike, so naju pobral ko sva stopala in sta cudovita cloveka. 8 let sta jadrala Polinezijo, Mikronezijo, Makronezijo, Novo Zelandijo in vse vmes. In jst sem se odlocu da bom nekje nekoc jadru, na podoben nacin, vrhovi Lemurije (kar ta otocja so) bi bli cist kul izbira. Celice so ble navdusene in vem da bo to nekoc realnost.


Na letaliscu sva zvedla, da so nama prestavl let na Kauai in jst sem da bi resu svicarja vso najino prtljago pocheckinu - in ostala sva brez denarja in vode v coni kjer ti vedno sede vsaj neki, pa ceprav je drago. In sva spoznala Nikki, dekle s Kauaija, ki nama je posodla dinarcke, ki sva jih na zalost pozabla vrnt. Ce to pomen, da se bomo se vidl nekej nekoc, bi bil cist vesel, ker Nikki je zakon. Rekla je da naju bo peljala v neko dolino, pa je na koncu zmanjkal casa, ker sva se odpravila na Na Pali coast in v dolino Kalalau.


Na konec sveta. V dolino miru. Pot gre po robovih strmih klifov, vedno je samo za stopalo siroka in vcasih je res nevarno.



No ce si bil v slovenskih alpah, ni nc tazga pa vseen. Pot je dolga 11 milj, cel cas gor in dol in ruzak...


Ni lahko. Je pa definitivno vredno. Taki pogledi kot se odpirajo, prelepo. In azurna voda in klifi in te Havajske gore. I love it.





Porabila sva dva dni, da sva prisla notr in dva dni, da sva prisla vn. Ce je blo na poti notr sonce je pa na poti vn lilo. Zacelo se je z lahnimi plohami in nekako sva prisla do milje sest - do polovice poti. Tam sva se ustavila, pri majhni hiski, kjer sva nasla zavetje pred dezjem. In cakala. Kaj je bolje, it naprej dons, ko pada dez, al ostat tle do jutra, ko mogoce ne bo vec dezja? Hrane sva mela ravno se do jutra, to se prav neki za skuhat in sadje za zjutri. Mal sva pojedla in se nekak odlocla da ostaneva do zjturi. Od nekje se pojavi tipo s psom, na poti v dolino in ko vidi najin gorilnik se mu zasvetjo oci. Ves premocen si je namrec hotel skuhat juho in kavo in se nekak prebit v dolino. Kot se je izkakzalo je bil to se eden v vrsti angelov, ki se konstantno pojavljajo tle (v skladu z najimi izbirami:)) Lucka ga je namrec vprasala, ce ma kej cokolade, ki je nekak nisva jedla ze nekaj tednov in na takem premocenem tripu si jo pac zelis. In on je reku, da nima, ampak da jo lohk nardi! :))) In zamesu je neki cemur americani recejo fudge in je blo zame prvic da sem to probu. Kokosovo olje, kakav, med, mleko v prahu in orescki, segrejes in voula, vroc fudge na zlico, bozansko!!! Take postrezbe univerzuma mam rad.


Naslednji dan je bil quite a challenge. Dez je padu celo noc in potoki so narasl in se zmerom je lil, tko da bi blo navsezadnje boljs, ce bi nadaljevala prejsnji dan - po tistem fudge-u bi letela do konca :))) Lucka se je ne prevec lepo udarla v kamen, ko sva preskakovala potok, in pot je bil razmocena in cmokudrasta.


Zadnja reka, ki je tja grede segla do kolen je bila zdaj deroca in meni cez rit tko da sem sou notr pa sem se kmal obrnu. Me je ratal strah za zivljenje. Preprost celice vejo kdaj je prevec. Tam sva stala in jo gledala in od nekje se pojavijo trije tipi, vsi hudi trekerji in prvi od njih je najdu neko drugo mesto, zakoraku notr in sou cez. Midva sva se kr nekak prklopla zravn in pomagal so cez se nama. Bil sem hvalezen, da sem ziv in ko sva hodila navkreber sem joku - od vsega : strahu, hvaleznosti, utrujenosti,...
To je bil trip v Kalalau. Definitivno izkusnja, ki si jo bom zapomnu za cel zivljenje.


Naslednje dni sva se razvajala, se pripravljala na slovo in - kot vedno - sprejemala podporo cloveskih angelov okoli naju. Nikki nama je sama od sebe ponudla svoje stanovanje, v katerega se ravno useljuje, presnjo noc smo skupaj spali v njeni hiski nekje v naravi. Hvala Nikki. Hvala Kalalau. See you again.